Trg Sevnica je bil letovišče od zadnjih desetletij 19. stoletja pa vse do druge svetovne vojne. Lepa mirna okolica, milo podnebje, urejene hiše, mnoge tujske sobe, prirodno kopališče na Savi, lepi izleti po okolici, dobra hrana in gostoljubnost Sevničanov so v Sevnico za časa avstroogrske monarhije v poletnih mesecih privabljali mnoge tuje goste in letoviščarje ne le iz Avstrije, temveč tudi iz Nemčije, Madžarske, Češke, Hrvaške, Primorja in celo iz Rusije in Velike Britanije. Razvoj turizma je omogočila železnica, ki je Sevnico povezovala z glavnimi središči srednje Evrope. Sevnica je zaradi milega podnebja in čistega zraka slovela kot "spodnještajerski Meran". Domačini so goste imenovali "zomerfrišerji".
Sevničani so znali poskrbeti za dobro turistično ponudbo. Gostom niso nudili le čistega zraka, vode in lepe okolice, marveč tudi veliko urejenih tujskih sob, obilno hrano, šport, zabavo in razvedrilo. V trgu je bil pred prvo svetovno vojno hotel Simončič in šest gostiln, ki so imele tudi prenočišča. Letoviščarji so stanovali v hotelu Simončič v trgu, hotelu Neuheim in restavraciji Lamper pri železniški postaji ter v zasebnih sobah v trgu. Skoraj vsaka trška hiša je zlasti pred prvo vojno oddajala sobe, tako da je bilo poleti v trgu več letoviščarjev kakor domačinov. Tržani so za nekaj mesecev prepustili svoje bivalne prostore gostom, sami pa so se umaknili v podstrešne in manj primerne prostore. Občinski možje so sprejeli celo odredbo, po kateri je bila mlačev dovoljena le dopoldne in proti večeru, samo da bi lahko gostje v miru počivali. Letoviščarji so se lahko hranili v obeh hotelih, restavraciji ter v gostilnah Valant, Krulej in Cimperšek. V hotelu Neuheim pri železniški postaji, kjer je bila plesna dvorana, je bil v poletnih mesecih redni plesni spored. Pred prvo svetovno vojno je imela Sevnica kar pet pokritih kegljišč.
Letoviščarstvo je bilo pred prvo svetovno vojno precej donosno. Gostilničarjem in nekaterim tržanom je bil osnovni vir dohodka, v glavnem pa je trškim gospodinjstvom prinašalo postranski zaslužek. S turizmom so se ukvarjali zlasti tržani, vplivalo pa je tudi na večjo gostinsko ponudbo okoliških vasi Log, Boštanj, Orehovo, Krakovo in Zabukovje.
Po prvi svetovni vojni je letoviščarstvo nekoliko zamrlo. Število tujih gostov se je zmanjšalo. Hotel Simončič je zaprl svoja vrata, Hotel Neuheim pri železniški postaji pa je dobil slovenskega lastnika in se preimenoval v Hotel Triglav. Novega lastnika je dobila tudi restavracija, ki se je imenovala v Restvrcijo Merc. Z razpadom Avstroogrske monarhije in odhodom tu živečih Nemcev je odšlo tudi veliko letoviščarjev, njihovih sorodnikov in znancev. Povečalo pa se je število hrvaških gostov, predvsem Zagrebčanov. Za Zagrebčane se je pri Sevnici začela "lepa Slovenija". Bližina hrvaškega glavnega mesta je omogočala enodnevne nedeljske izlete v Sevnico in okolico. Cene letovanja so bile nižje kakor v turistično razvitejših krajih, zato so Sevnico obiskovali predvsem ljudje iz srednjih družbenih slojev, ki si niso mogli privoščiti letovanja v mondenih letoviščih. To so bili predvsem študentje, nižji uradniki, upokojenci in drugi. Sevničani so znali zanje dobro poskrbeti. Nudili so jim dobro in obilno hrano, zvečer pa so jim v hotelu Triglav igrali zabavni ansambli. Med obema vojnama je bilo v trgu kar devet gostiln.
Leta 1930 so Sevničani ustanovili Tujsko prometno društvo, ki si je prizadevalo za povečanje turistične propagande, za plavalni bazen, itd. S svojimi posegi je hotelo društvo obnoviti obseg in kakovost letoviščarstva, ki ga je kraj gojil pred prvo svetovno vojno. Sevniška okolica je bila poznana po dobrih gostilnah in "pušenšanih". Izletniki so najraje hodili v Boštanj in Mirensko dolino, na Sv. Rok, Orehovo, Krakovo, Zajčjo goro in Log. Najbolj priljubljeni izletniški točki sta bila Boštanj in Lisca, kjer je tako kot danes stala Jurkova koča, last Posavske podružnice Slovenskega planinskega društva.
Turizem je bil gospodarsko pomemben vse do druge svetovne vojne. Dobrih 50 let se letoviščarstvo uvrščalo med najbolj donosne dejavnosti trga. Z drugo svetovno vojno je bil turizem v Sevnici prekinjen. Po drugi svetovni vojni je letoviščarstvo popolnoma zamrlo. Trg je s tem izgubil značilno živahnost in svetovljanstvo. Od takat dalje nihče v trgu ne oddaja več sob. Šele od 80. let dalje se Sevničani zopet trudijo, da bi privabili tuje goste.