Tabor v Sevnici 1869

SLOVENSKI TABOR V SEVNICI
2. maj 1869

Če nam je ljubezen mati
In sloga nas pobrati
Večna bo Slavjanom čast

UVOD

Doslej še ni nikjer na enem mestu zbrano ali v zgodovinskem opisu uporabljeno gradivo o sevniškem taboru niti o sevniški čitalnici, ki je bila predhodnik tabora.

Ob 100-letnici taborov so dobili svoje študije in opise naši prvi tabori v Ljutomeru in Šempasu .

V našem opisu smo tedaj zbrali in objavili tista poročila iz tedanjih časnikov, časopisov in memoarske literature, ki kakor koli omenjajo in poročajo o sevniškem taboru pred 100 leti, oziroma o začetkih sevniške čitalnice.

V zbranem gradivu bodo starejši Sevničani in prebivalci in ostalih krajev Posavja med "Taboriti"  lahko spoznali imena tistih, ki so bili organizatorji tabora in tedaj začetniki narodnega prebujenja v Posavju.

Mlajši generaciji pa naj objavljeno gradivo služi za to, da bo spoznala, s kakšnim navdušenjem in zavzetostjo so pred 100 leti naši predniki zahtevali združeno Slovenijo in slovenski jezik ter s tem postavljali temelje našemu političnemu prebujenju in življenju.

Prve politične zahteve, ki so jih pozneje tako množično postavljali na taborih, so Slovenci že v revolucionarnem letu 1848. Takrat so zahtevali:

  • Da se politično razkropljeni narod Slovencev na Kranjskim, Štajerskim, Primorskim in Koroškim kakor jeden narod v eno kraljestvo z imenom Slovenija zedini in da ima za se deželni zbor.
  • Da ima slovenski jezik v Sloveniji popolnoma tiste pravice, katere ima nemški jezik v nemških deželah, da bode tedaj naši volji pripušeno, kdaj in kako hočemo slovenski jezik v šole in pisarnice upeljati.
  • Da bode naša Slovenija obstojni del austrijanskega in ne nemškiga cesarstva. Mi nočemo, da bi bila naša dežela pri nemškimu zboru namestvana, le tiste postave nas bodo vezale, ktere nam bode Cesar z našimi poročniki dal.

V času našega narodnega prebujenja so bile vse pogostejše vezi z južnimi Slovani, posebno s Hrvati, kar se je odražalo tudi v Sevnici. Sevničani so na primer v letu 1848 zbirali blago in denar za Jelačičevo vojsko in s ponosom nosili surke in rdeče čepice, da bi tudi na zunaj pokazali povezanost s hrvatskim narodom. V Sevnici so tedaj že v revolucionarnem letu 1848 postavljali tiste zahteve, ki so bile potem izražene v sevniški čitalnici leta 1866 ter na taboru 1869. Zahtevali so združitev s Kranjsko in ostalimi slovenskimi deželami in tesnejšo povezavo s Hrvati.

ČITALNICA

Čitalniški odbor, ki je bil ustanovljen v začetku leta 1865, je 29. decembra istega leta sprejel in razposlal vabilo na svečanost ob ustanovitvi čitalnice, v katerem med drugim pravi: "Sevniška čitalnica, ki bo prva v Posavju, bode 7. januarja 1866 praznovala svoj začetek. Prijazno vse čitalnice in tudi druge rodoljube vabimo, da pridejo obhajat rojstni dan tega našega mladega otročiča. Načrt svečanosti je: Sprejem gostov na kolodvoru; ob 10. uri dopoldne slovesna sv. maša s petjem; zvečer ob 7. uri beseda, katero ravnatelj začne z ogovorom, temu sledi gostesprejemna pesem, potem narodne pesmi, kterim govori sledijo in zadnjič ples med raznimi veselicami. Ker bo odbor sestram čitalnicam v Ljubljani, v Mariboru, v Celji na Ptuji in rodoljubom v Zagrebu vstopnice poslal po kterih dobo na polovico znižano ceno za vožnjo po železnici 6., 7. in 8. januarja, se nadjamo toliko več predragih gostov; naj bi slovesnost njeno počastili tudi "Sokoli". Naj velja bratovska ljubav!" Na vabilu je podpisan čitalniški odbor.

Vabilo je imelo precejšen uspeh; na slavje je prišlo mnogo zunanjih gostov, edino Ljubljančani se mu niso odzvali.

Slovesna ustanovitev čitalnice je bila v nedeljo, 7. januarja 1866. leta. Veseli so Sevničani pričakovali svoje drage goste, posebno še one s Hrvatske. Hrvatje so se udeležili sevniške slavnosti s pevskim zborom "Kolo", z zastavonošo in s skupino odposlancev, ki so jo sestavljali politiki ter narodni poslanci; med njimi sta bila poslanca Kolarič in Veber, ravnatelj gimnazije. Zato je takratni dopisnik poročal, da je na slavnosti v Sevnici bil ves Strossmayerjev alter ego. Ustanovitev čitalnice sta pozdravila Bolgar1 g. Simeonov v bolgarskem jeziku in neki francoski rojak v francoščini. Navzoči so bili tudi Čehi, ki so nam bili vzorniki na področju političnih, kulturnih in gospodarskih dejavnosti. Dopisnik je o tem slavnostnem dogodku poročal sledeče: "V nedeljo, 7. t.m. se nam je zopet nova sestrica rodila in na čvrstih stalih osnovana čitalnica sevniška krstila, kteri so bili mnogobrojni kumi iz Hrvaškega. Po končanem cerkvenem opravilu, pri kterem se je popevala Miklošičeva meša, smo se zbrali pri skupnem obedu v trgi, pri kterem je med godbo in popevanjem zagrebškega "Kola" prvi napil ravnatelj čitalnic in dr. Razlag "dobro došli" Hrvatom, kterih je prišlo 40 med temi 4 poslanci: Veber, Kolarič, Benja, Pruekner, zastop pevskega društva "Kolo" se zastavo in veliko drugih pravnikov, trgovcev itd. Na to se zahvali gospod ravnatelj zagrebške gimnazije Veber naznanjaje živo sočutje mlademu po krepkemu razvitku narodnemu; posebno z veseljem se je sprejela napitnica gospodu deželnemu poslancu Hermanu, ki - rojen Nemec - tako živo podpera in zagovarja pravična zahtevanja Slovencev, kar se mu je po brzojavu naznanilo.

Dr. Radoslav Razlag

Govorili so še Kolarič, Brdaška in Zarnik; posebno šaljivo zadnji omenja, da Tržičani še niso prodali čablja ali kože v Frankfurt (aludira na frankfurtski zbor in na ustanovitev velikega cesarstva, op. Z. P.). Na večer proti 5. uri se poda vse občinstvo pod praporjem Kolovim na kolodvor pozdravljat prišedše goste iz Celja in Ljubljane; al pričakali smo le priljubljenega dr. Kočevarja, Kapusa, nekega kmeta iz Ponikve; Ljubljanski zavori, ki so že dozdaj povsod zvezda narodnih veselic in sijajnosti bili, se niso prikazali in zares hrvaški bratje so jih nekoliko osramotili. Ob 7. uri smo se zbrali v grajščinski dvorani, ktero nam je za tisti večer - se ve za dobro plačilo - gospod Kavčič steber umirajočega "Lesevereina" - prepustil. Dr. Razlag prične besedo in razodeva živo uhitjenost nad došlim bratom iz Hrvaške, pozdravlja vsako pleme sorodnih nam bratov, ter dokazuje s krepkimi besedami in zgledi veliko potrebo in neprecenljivi vspeh in upliv narodnih čitalnic. Dr. Kočevar pozdravlja kot izkušeni oče štajerskih Slovencev vse navzoče in opominja k sveti slogi in edinosti, Kolarič in Veber sta povdarjala veliki napredek Slovencev in zarotila pepel tistih, ki se izneverijo slovenstvu. Zahvalili so se g. Filip v imenu Kola, g. Simeonov v imenu Bolgarov bolgarski, in neki trgovec A. francoski za srčni sprejem. Gospod župnik - kteri je že tam pa tam marširal zarad slovenskega značaja - se je jako prikupil se svojo deklamacijo "Tko je naš?" od Tomiča in se posebnim nazdravom na severne brate Čehe, ki so nam na vsacem polji posnemanja vreden izgled.

Po besedi se je počel ples, h kateremu je veliko "precartanih" došlo, in kterega se je posebno mladež poprijela, drugi bolj mrzli mladeniči in gospodične pa so se spravili k starejšim in se pogovarjali med seboj, stranoma pa tudi slušali zanimive glase dveh Kranjic iz Boštanja in posebno pomenljive besede gori omenjenega kmeta iz Ponikve Zd., ki je v lepi čisti slovenščini dokazoval neogibljivo potrebo, da, če hočemo kmetu pomagati, se more izobraževanje in omika slovenskih otrok v domačem maternem jeziku pričeti. V drugem kotu smo zopet videli, kako je domoljubni g. P. iz L. podareval fantiče, ki so mu popevali "Naprej", pri drugi mizi pa sem zopet slišal, kako je sicer kaj melanholična gospodičina le francozevala, pa tudi včasih slovenski spregovorila, drugih plesavek pa še ni ta občutek prešinil, da je treba na domačem plesu tudi domače kramljati, drugače se Vam porodi le novi "Leseverein", kakor v Brežicah, kjer pravijo, da so slovenskim željam že ustregli, zato ko obešajo na pol razdrapanega "Slovenca" za zrcalo!

Pevci so se dobro izurili in popevali, kakor so "Novice" že 3. januarja naznanile program. Nova gostesprejemna pesem "Pozdrav" besede Drag. Ripšlnove in napev dr. B. Ipavčev so se najbolje dopadle. Ob 5. uri zjutraj se je zopet dr. Razlag na kolodvoru zahvalil in poslovil vsem došlim in zopet odhajajočim gostom. S polnim srcem se nadjamo blagonosnega razvitka; Ve pa drage sestrice na širokem Slovenskem nas sprejmite v svoje kolo! Še moram omeniti, da je iz Siseka brzojav v hrvaškem jeziku došel - dokaz, da se tudi slovenski da brzojaviti; ali kdaj bomo tega dočakali? Posebna zahvala za celo in dobro uvrstitev gre gg. kaplanu Valterju in posestniku Lenčeku na Blanci. Slava jima!"

O slovesni ustanovitvi sevniške čitalnice so poleg Novic poročali tudi drugi slovenski časniki. "Celovški Slovenec"  piše dne 20. januarja o ustanovitvi sevniške čitalnice in pravi, da je mati Slovenija zopet eno hčerko več dobila. Tudi "Slovenec" v svojem poročilu potarna, da Ljubljančanov ni bilo na slavnosti, da pa so se "prav bratje Hrvati sijajne pokazali" in konča z istimi podatki kakor Novice ter vzklika: "Slava Slovencem! Slava Hrvatom!"

"Slavische Blaetter" z Dunaja, slovanski, a v nemškem jeziku pisani list, ki je poročal v svoji rubriki društvenih poročil, da je slovenska Spodnja Štajerska bogatejša postala v društvenem pogledu. V Sevnici je bila namreč 7. t.m. svečano ustanovljena narodna čitalnica.

K tej slavnosti so prišli mnogoštevilni gosti, med njimi štajerski in hrvatski deželni in državni poslanci, člani hrvatskega pevskega društva "Kolo" in mnogi zagrebški pravniki in drugi. Veliko besedo je vodil slovenski patriot dr. Razlag. Na slovesnem banketu pa so bile izrečene ognjevite zdravice v hrvatskem, slovenskem, bolgarskem in francoskem jeziku.

Takoj po ustanovitvi je začela sevniška čitalnica živahno delovati. Že v februarju istega leta je pripravila veliko Vodnikovo proslavo. V vseh večjih krajih, posebno pa še tam, kjer so bile čitalnice, so namreč takrat slavili Vodnikov dan in tudi mlada sevniška čitalnica ni izostala. "Naj nas vodi Vodnikov duh! Bodimo složni, bodimo iskreni sinovi matere Slave, kakor je bil Vodnik, krepimo narodno omiko tudi v našem Posavju," je navdušeno zaklical Drag. Ripšl na koncu govora na Vodnikovi proslavi.

Vsekakor je zanimivo, da so bili člani čitalnice tudi številni kmetje iz Boštanja, jo pridno obiskovali in se izobraževali. Dopisnik je o Vodnikovi proslavi tako poročal: "Na slavnostnem večeru so se vrstile pesmi z deklamacijami in vsaka je zbudila novo, veliko veselje; govor ljubljenega rodoljuba g. Drag. Ripšela, župnika iz Loke, pa je pričujočim še posebno segel v srca, tako da so mnogokrat gramoviti "Slava" klici doneli po dvorani. Priporočal je, z vneto besedo slogo in zopet slogo Slovencem in pogumno napredovanje po pričeti poti. Temnotni, mrzotni so bili, je rekel, res dnevi minulih nam časov, ali duh v jeklene spone vkovan, zdrobi s časoma verige in premaga vsako oviro duševno. Ne sme biti hrapav krik praznih čenč nasprotnikov naše pravične in blage terjatve slovenskega naroda. Bodimo edini, krepčajmo razvoj narodne omike tudi po tej lepi savski dolini!"

"Gotovo, da ta slovesnost ostane zapisana v zlate bukve naše čitalnice. Radostni pa moramo omeniti, da kmeti iz bližnjega Boštajna so vrli domoljubi. Oni obiskujejo pridno našo čitalnico, so tudi mnogobrojni njeni člani ter očitno kažejo, da spoznavajo potrebo duševne omike naroda našega in se ne dajo sladkoustnim prilizunom in misijonarjem starega kopita v zanke vjeti; oni dobro vedo, kako nemškutarski zvonec poje, da ni zvon, ki kliče tudi naš slovenski narod k veselemu vživanju narodnih pravic, ampak, da je zvon, ki pomeni duševno mrtvilo. Dovolite slavne "Novice" (8), da prihodnje opišem, za kako pošast našo čitalnico nekateri rogovileži imajo in kako nevarne nagibe ji pritlikujejo in kaj si o njej naš borni kmet misli, ako kaj takega čuje."

Istega leta čitamo sledeče vabilo: "Prihodnjo nedeljo, t.j. 15. julija, bo imela sevniška čitalnica svoj občni zbor in sicer ob 7. uri zvečer. Predložil se bode račun preteklega polletja in pogovarjalo se bo o marsikaterih potrebah na korist čitalnici. Potem bo tombola v prid ranjenim vojakom. Vse častne člane vljudno vabi odbor čitalnični".

V vsem letu 1867 pa je v takratnih časnikih najti samo kratko novico, da bo v čitalnici beseda, potem pa bo tombola s plesom. Odbor čitalnice prosi, naj se častni člani v velikem številu udeležijo te veselice.

V letu 1868 so "Novice"  poročale, da je bil v nedeljo, 29. decembra 1867, imela sevniška čitalnica svoj letni zbor.

"Radostni naznanjamo, da so v odbor bili izvoljeni možje, o kterih smo prepričani, da bodo Čitalnice vodili po pravi poti in prizadevali si v to, da se odstranijo vse overe, ki so jo zadravale preteklo leto v njenem napredovanju. Izvoljeni so bili: g. Lenček Alojz, posestnik in državni poslanec iz Blance za predsednika, g. Franc Braunseis, trgovec v Sevnici za podpredsednika, g. dr J. Razlag, odvetnik in deželni poslanec v Brežicah in g. Drag. Ripšl, župnik v Loki za odbornika, g. Jakob Kavčič, okrajni uradnik v Sevnici za blagajnika, g. Mijo Starkel, sodnijski pisar v Sevnici za tajnika in g. Tomaž Drnjač, učitelj v Sevnici za knjižničarja. Račun preteklega leta predlagal je blagajnik g. Jakob Kavčič. Očitna zahvala vrlemu rodoljubu, ki je v tako lepem redu oskrboval blagajnico. Za zimski čas letošnjega leta določil je novoizvoljeni odbor sledeče veselice: 19. januarja 1866 besedo s plesom, 2. februarja na spomin Vodniku besedo z gledališčino igro "Župan" in plesom, 23. februarja veliki ples."

Iz poročil v tedanjih časnikih je videti, da so vse čitalnice vsako leto z veliko vnemo prirejale Vodnikove proslave. O proslavi, ki jo je ob Vodnikovem rojstnem dnevu 12. februarja 1866 pripravila sevniška čitalnica, so "Novice" poročale sledeče: "Tudi pri nas smo Vodnikov rojstni dan slovesno obhajali. Čitalnica naša je napravila veliko besedo s plesom. Počela se je s četverospevom "Pozdrav". Po odpetem zboru govoril je prav krasno g. župnik Ripšl na slavo Vodniku, pretresovaje pesnikove zasluge za narod Slovenski in s krepkim klicem na svitlega Cesarja končal svoj govor. Po govoru pa so peli "himnus" od dr. B. Ipavca. Potem je Dernjačeva Cilka prav mično govorila besede Potočnikove "Vodniku". Po končanem govoru se je počela gledališčna igra "Župan" od Vilharja. Igrali so čitalniški udje tako dobro, da smeha ni bilo ne konca ne kraja. Po končani besedi je bil ples. Vsa zabava je bila res tako lepo vredjena, da enake tukaj še nismo doživeli. Naj bi se taki večeri večkrat ponavljali."

Taborske značke

Za svoje častne člane je čitalnica v Sevnici imenovala sledeče rodoljube: djakovačkega nadškofa Josipa Juraja Strossmayerja, ustanovitelja Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti v Zagrebu, velikega jugoslovanskega patriota in mecena; dr. Valentina Zarnika, poslanca, narodnega rodoljuba in taborita ter Karla Goriška, rodoljuba in taborita.

TABOR

Zakon o društvih in zborovanjih, sprejet 15. novembra 1867 v avstrijskem državnem zboru, je dovoljeval v avstrijskih deželah svobodo zborovanja. Sklicujoč se na to in po zgledu političnega dogajanja pri Čehih, so se Slovenci zbirali pod milim nebom in na taborih zahtevali svoje politične pravice. Tabori so zelo naglo postali pravo vsenarodno gibanje. Glavna zahteva taborov je bila "Zedinjena Slovenija", v kateri naj bi se rešilo slovensko narodno vprašanje.

Alojzij Lenček

Na taborih so glasno izpričali slovenstvo Sp. Štajerja proti germanizatorskim težnjam Nemcev, ki so celotno Štajersko proglašali za nemško. V taborskem gibanju na Slovenskem je bilo slišati takšna gesla: "V taborih in adresah govori in bo govorilo naše ljudstvo brez ovinkov in segalo po jedru."  "Nemci naj enkrat nehajo nas Slovane, posebno pa nas Slovence iz gole humanitete in kulturonostva hoteli narodno umoriti, kar se po naših šolah in uradih zdaj godi."

Sevniški tabor, najpomembnejšo politično manifestacijo v Posavju v začetku avstrijske ustavnosti, je organizirala sevniška čitalnica. O pripravah so nam ohranjeni sledeči podatki: "Rodoljubi sevniškega in brežiškega okraja so sklenili dne 2. maja (nedeljo) t.l., t.j. leta 1869 sklicati slovenski tabor v Sevnico. Odbor je sestavljen, govorilo se bo o splošni slovenski in nekaterih lokalnih predmetih. Dopisi, ki se tabora tičejo, naj se pošiljajo g. tajniku sevniške čitalnice."

"Tabori na Slovenskem. Kolikor se nam je do zdaj poročalo, bomo imeli to pomlad bojda vsaj sledeče tabore: 2. maja v Sevnici na Štajerskem, 9. maja na Kalcu, 17. maja pri Vižmarjih poleg Ljubljane, 23. maja menda v Gorici. Dnovi, kolikor nam je to znano, niso še določeni taborom pri Ormožu in Slovenskih Goricah. Ako se res, česa se popolnoma nadejamo, snidejo vsi ti tabori, obeta se nam na spomlad prav živo narodno življenje in slovenski program bo bolj in bolj jemal obveljavljati če že ne pri vladi, pa vsaj med slovenskim prostim ljudstvom."

Dopisnik se sklicuje na "slovensko prosto ljudstvo", ki bo na taborih sprejelo slovenski taborski program. Pomen taborskega gibanja nam bo toliko bolj razumljiv, če vemo, da so ravno v tem času osnovali v Gradcu nemško narodno politično društvo, ki je v svojem programu med drugim zahtevalo da se Avstrija na dvoje razdeli, kakor pravi poročevalec iz Gradca.

"Naznanjal sem vam že veselo novico, da so rodoljubi posavski sklenili, na nedeljo, 2. maja ob 2 in 1/2 ure popoldne sklicati slovenski tabor v Sevnico. Osnovalni odbor, kterega predsednik je dež. posl. g. A. Lenček, se je že konštituiral; pripravni prostor je najet in ako nam vlada ne odreče dovoljenega in nam vreme ne kljubuje, nadejati se je na tisoče taboritov ne samo iz Štajerske, ampak tudi iz Kranjske. Slovensko ljudstvo v našem brežiškem in kozjanskem okraji, kteremu je posebno namenjen ta tabor, je poduka v narodnih zadevah zelo potrebno; zato moramo čestitati rodoljubom, da se niso ustrašili truda in prvi v tem letu na slovenski zemlji sklicali narod, da se oglasi pred vsem svetom za svoje pravice. Kolikor je do zdaj znano, se bode govorilo in sklepalo o zedinjenji vseh Slovencev v eno slovensko kronovino z enim deželnim zborom, in o vpeljavi slovenskega jezika v uradnije in šole. Tudi dva lokalna predmeta: napravljanje slovenske gospodarske šole za posavsko dolino in most čez Savo pri Sevnici prideta na vrsto. Kot govorniki oglasili so se neki dozdaj gg. dr. Razlag, dr. Zarnik, Sitar, obč. uradnik v Blanci, dr. Srnec, dr. Kapler iz Krškega mesta in g. župnik Ripšl. Ker je Sevnica železniška postaja na hrvaški železnici (proga Zidani most -Zagreb op. Z.P.), in se bo menda dovolila znižana vožnja cena, pričakujemo tudi hrvaških naših bratov, ker bo letos v posavski dolini edini ta tabor. Rodoljubi, podvizajte se, da častno izide.

Dr. Valentin Zarnik

Posijalo bo tudi nam solnčece skozi vrata zatvorjena, skozi tisočletno temo, saj če ne preje, vsaj ko bode Slovenija ustvarjena. Združeni se bomo lahko branili napadov:

"Akoravno vrag razsaja Sloven'c po svojem se sprehaja."

"Most čez Savo pri Sevnici, katerega hoče, kakor smo že naznanjali, napraviti srenja sevniška, v Grazu ni našel nasprotnika. Ker pa se tiče ravnotako Kranjske kakor Štajerske dežele, poslal ga je deželni zbor Štajerski v Ljubljano, naj bi ondotni deželni odbor izposloval za most pri deželnem zboru podporo iz deželnega zaklada Kranjskega. Ker nimamo zedinjene Slovenije, morajo vse prošnje romati od Poncija do Pilata. Kakor pa se nam poroča, bo tudi prihodnji tabor v Sevnici govoril svojo besedo o tem mostu".

Razglas sevniške čitalnice pa pravi o taboru: "Možje slovenski! Drugi dan maja meseca, to je nedeljo, se zberemo vsi v Sevnici (blizu Zidanega mosta in Krškega) na tabor. Tam se bomo pogovarjali o starih in svetih pravicah, ktere ima vsako ljudstvo, ktere torej tudi mi Slovenci hočemo in moramo tirjati, da se nam dado!

Možje slovenski! Tudi za nas je čas, zadnji čas, da srčno in neustrašeno stopimo na noge, da se možato potegnemo za svoj narod in njegovo dobro, in pokažemo, da smo vsi Slovenci v misli in duhu edini, če ravno so nas nesrečne okoliščine raztrgale. Slišali ste, kako krepko in navdušeno so se lani naši bratje v Ljutomeru, v Žavcu in Šempasu (pri Gorici) zbrali. Slišite še zdaj, kako se mislijo povsod na tavžente in tavžente zbirati in tirjati, da se nam Slovencem da, kar nam gre po božjih in človeških pravicah. Tudi mi ne smemo in nočemo za njimi ostati. Tudi mi hočemo, da se bode našim otrokom boljše godilo, kakor se nam godi. Ne dajmo, da bi nam naši zanamci mogli očitati, da ob času, ko vsi narodi z duhom bojujejo boj za svoj napredek in svobodo, mi nismo oglasili se za svobodo svojega naroda in njegovo prihodnost. Kdor trka, temu se odpre; enoglasno trkajmo in tirjajmo tudi mi! orej pridite vsi brez razločka od bližnjih in daljnih krajev 2. maja ob dveh popoldne na tabor v Sevnico. Tam bomo sklepali in zahtevali od visoke vlade:

  • da se zedinijo vse dežele, kjer Slovenci prebivajo, v eno skupino;
  • da se upelje v naše ljudske in srednje šole slovenski kot učni jezik in se napravi posebno pravniško učilišče na Slovenskem;
  • da se upelje slovenski jezik v uradnije na Slovenskem;
  • da se osnuje gospodarska šola za sevniški, brežiški, kozjanski in sosednje okraje;
  • da se napravi most čez Savo pri Sevnici in Brežicah.

Dovoljenje za ta tabor smo dobili od c. kr. okrajnega glavarstva z odlokom 11. t.m. št. 1879.

Rojaki! V obilnem številu pridite in pokažite svetu, da vam je mar za vaše pravice in za srečo vaše slovenske domovine. Živeli Slovenci! Živela Slovenija!

V Sevnici, sredi aprila meseca 1869. leta

Lenček Alojz, državni poslanec, župan na Blanci; Potočnik Martin, posestnik v Št. Petru na Zidanem mostu; Razlag Jakob, dr. odvetnik v Brežicah; Dereani Lenart, mizar in občinski odbornik iz Sevnice; Hotko Franc, posestnik v Globokem; Kapler Jože, dr. medicine v Krškem; Mencinger Janko, dr. koncipient v Brežicah; Ogorelc Miha, občinski odbornik iz Pišec; Hlebec Janez, občinski svetovalec v Blanci; Cimparšek Franc, posestnik v Sevnici; Bogovič Rok, posestnik v Artičah; Žvar Janez, obč. odbornik v Maršivjih Lože; Vrstovšek Anton, občinski svetovalec iz Pišec; Štarkelj Janez, posestnik in mesar v Sevnici; Šetinec Andrej, občinski odbornik v Št. Lenartu; Razlag Jurij, krčmar v Globokem; Praunseiss Franc, tergovec, občinski svetovalec v Sevnici; Volk Janez, župan v Zabukovji; Šetinc Janez, občinski odbornik v Bukovšeku; Požun Matija, občinski in okrajni odbornik iz Zabukovja; Bregar Matija, posestnik v Globokem; Chicco Franc, občinski in okrajni odbornik v Brežicah; Ivanc Andrej, okrajni odbornik iz Stolovnika; Krešič Jože, občinski odbornik v Črncu; Ogorelc Peter, kovač v Globokem; Petrišič Franc, posestnik v Št. Lenartu; Sitar Zdravko, srenjski uradnik v Blanci; Smole Ivan, posestnik v Sevnici; Urek Janez, posestnik v Globokem; Vršič Jože, župan v Vel. Obrežu; Žičkar Anton, posestnik v Sevnici; Pšeničnik Miha, posestnik v Globokem; Arnšek Franc, obč. svetovalec v Vidmu; Cirjak Franc, občinski in okrajni odbornik v Marišivjih Lože; Drnjač Tomaž, učitelj v Sevnici; Ivanc Franc, okrajni odbornik iz Raichenburga; Mehora Emanuel, gostilničar v Sevnici; Penik Franc, občinski svetovalec v Pesjem; Šerbec Jože, občinski in okrajni odbornik v Leskovcu; Urh Anton, občinski svetovalec v Zabukovji; Žmavs Franc, obč. odbornik v Bojznem; Varlec Miha, občinski odbornik iz Pišec; Bertole Franc, posestnik v Št. Lenartu; Dušič Jože, občinski svetovalec iz Pišec; Sevnik Franc, župan v Bojznem; Cvenkelj Anton, tergovec v Sevnici; Černelič Franc, občinski odbornik iz Pišec; Hofbauer Janez, občinski svetovalec in okrajni odbornik v Sevnici; Jurkovič Andrej, občinski svetovalec v Loki; Vršec Jože, župan iz Pišec; Planinc Anton, posestnik v Boštanju; Škrta Jože, obč. svetovalec v Loki; Planinc Janez, posestnik v Boštanju; Lapuh Anton, posestnik na Brezini; Šetinc Anton, živinozdravnik v Št. Lenartu; Šetinec Janko, občinski odbornik v Št. Lenartu; Podvinski Franc, župan v Globokem; Simončič Franc, občinski odbornik iz Pokleka; Šalk Silvester, trgovec v Sevnici; Bratanič Franc, občinski svetovalec v Bukovšeku.

Sklicatelji tabora so podpisali vabilo, čitalnica je končala predpriprave in zadnja vest iz Sevnice pred samim taborom je tale:

"Za tabor v Sevnici je Direkcija južne železnice z odlokom 24. aprila št. 1560 dovolila vožnjo po znižani ceni od Štaci, ki leže med Mariborom in Trstom, Čakaturnom (današnji Čakovec op. Z.P.) in Pragerskim, Siskom in Zidanim mostom. Vozi se lahko v II. in III. razredu za polovico sem in tja od 30. aprila do 4. maja, vendar mora vsakdo imeti izkaznico od tabora, katera se dobi po čitalnicah ali za obiskovalce v večjih skupinah pri uredništvu Slovenskega naroda. Brez izkaznice se karta na polovico vožnine ne bode dobila. Tudi se za polovico le more voziti z osebnimi vlaki, ne velja pa to dovoljenje za mešane vlake št. 112 in 113 - Odbor za tabor v Sevnici, 2. maja."

Prvo kratko vest o taboru je objavil Slovenski narod že 4. maja 1869: "Tabor v Sevnici 2. maja se je redno in tako, da so bili vsi taboriti zadovoljni. Pričujočih je bilo kacih 6000 do 7000 ljudi, več gostov iz Ljubljane, iz Dolenjskega in iz Hrvaškega. Sprejela se je z velikim navdušenjem resolucija o zedinjenji Slovencev. Med govorniki je ta dan brez dvombe imel prvo mesto dr. Zarnik. Pokazal je kako se mora s prostim ljudstvom govoriti. Sprejete so bile enoglasno tudi druge resolucije. Zoper nje ni glasoval ni en mož. Samo pri poslednjem, lokalnem vprašanji zastran zidanja mostu, kterega napravo je g. dr. Razlag zagovarjal, se vzdignilo je nekoliko rok zoper predlog. To kaže, da so naši ljudje samostojnega mišljenja in da potrdijo le to, kar sami za prav spoznajo. Vpeljanje slov. jezika v šole je zagovarjal fajmošter Ripšelj, v urednije dr. Srnec, o zedinjenji Slovencev je govoril razen dr. Zarnika tudi dr. Vošnjak. Obširneje o tem taboru prihodnjič."

Dr. Josip Vošnjak

In res prinaša Slovenski narod 6. maja 1869 obširno poročilo o sevniškem taboru.

"Naši tabori začenjajo važni postajati. Da so bili našemu narodu imenitni od prvega početka, kazal je prvi tabor v Ljutomeru ravno tako kakor zadnji v Sevnici, h kateremu se je bilo zanesljivo zbralo 7000 ljudi. Da so pa tabori imenitni tudi vladi in našim nasprotnikom, razvidno je posebno iz tega da je bila vlada v Sevnico poslala tri komisarje, kterih eden je imel svoj prostor na odru druga dva pa med občinstvom, in pa iz tega, da je imelo lažnjivo birokratično centralistično -slavofagno časnikarstvo cel "generalstab" svojih reporterjev in lažnikov na taborišči, ki so po brzojavu in v dolgih dopisih tabor in taborite tako dolgo obirali, da konečno vsemu 2. maju niso priznali druge lepote nego lepo spomladansko vreme. Ni nas volja v dolgo polemiko se spuščati z ljudmi, kterim ni nikdar za resnico. Opomniti hočemo le prav kratko nektere važnejih nasprotnih očitanj. Ako trde, da ni bilo v Sevnici več kakor 2000 ljudi, kažejo, d res le tako daleč sega njih pamet kakor njih nos. Mi smo merili taborišče in se do gotovega prepričali, da je bilo gotovo najmanj 7000 ljudi. Ako očitajo osnovalnemu odboru, da ni hodil prihajajočih na kolodvor pozdravljat, moramo ugovarjati, da je taborite pripeljalo mnogo hlaponov in voz, kterih so nekteri že v saboto po dnevi, potem pa po noči in v nedeljo od severa in juga dohajali. Pri tem takem bi bil moral odbor vedno na kolodvoru stati, da bi bil zadovoljil našim nasprotnikom, ki ne vedo ločiti med pijanim "schutzen und turnfestom" in pa političnoresnobnim ljudskim zborom, ki ima govoriti o najviših ljudskih potrebah. Mi pa smemo trditi, da je odbor svojo nalogo izvrstno izvršil in si zasluži občno zahvalo, ktero mu ni za svoj del tukaj javno izrekamo. Ravno tako bedasto je, kar nasprotniki trde, da ni bilo mnogo tujcev na sevniškem taboru. Prvič to ni res, kajti bilo je navzočih mnogo "Sokolov" in rodoljubov iz Ljubljane, Celja, Maribora, Zagreba, Novega mesta itd. Drugič pa prav za prav tujcev ni treba, kajti tabor ima le namen izrekati javno mnenje dotičnega kraja, in k temu tujcev posebno ni treba.

Slovenski narod pa je svoje simpatije s sevniškim taborom kazal razen udeležbe naših nedomačinov tudi v mnogih telegramih. Neizmerno pa so smešni naši nasprotniki, ki se posmehujejo, da je bila večina taboritov kmečkega stanu. Mi smo videli 6 - do 7000 državljanov, ki so sklepali o svojih potrebah - med tem je bilo nekoliko hinavskih slavofagov, ki so nesramni dovolj, da se Slovencu že tako posmehujejo, ker je kmet. Toliko za zdaj o nasprotnih lažeh po časnikih. Obrnimo se raje od teh gnusnih prikazni k veselejši, našemu taboru.

Ob 2. popoldne odpre g. dr. Razlag v imenu zbolelega poslanca g. Lenčeka prvi letošnji tabor na Štirskem in pozdravlja zbrane brate od obeh krajev Save. Na njegov nasvet se enoglasno izvoli g. dr. Sernec za predsednika in v kratkem razlaga pomen tabora in dolžnosti taboritov. Župnik Ripšl, kakor prejšnja gospoda od množice navdušeno sprejet razlaga potrebo slovenskih šol češ da kdor se ne uči, nič ne zna in hodi z beraško palico od hiše do hiše. V državi, ki šteje 8 milj. Nemcev, 16. milj. Slovanov, 5. milj. Italjanov in 1 milj. ciganov, vsakdo sicer skrbi za vsakdanji kruh, a drugi se maste s pečenko, Slovani pa smejo komaj kosti povohati. Če se otrok tudi 3 leta nemški uči, pa ostane eno leto doma, pa nič več ne zna (klici: Res je, prav nič ne zna!). V farnih šolah je dostikrat po 150 otrok, izmed vseh teh gresta komaj dva na više šole. Čemu je treba nemščine (Klici; živio!) Izhajaje od stavka: "enake davke, enake pravice" govornik prav srečno razpeljuje potrebo višjih šol in mu je ljudstvo navdušeno "živio" klicalo, ko je govornik svrševal svoj predmet in rekel: "Tirjajmo više šole slovenske, naj bo že v Ljubljani, Celji ali Mariboru, da nam slovenski otroci ostanejo Slovenci! H koncu opominja, g. Ripšl, da so vse pravice slov. jezika naštete v slov. brošuri "Čujte, čujte, kaj slovenski jezik tirja", ktero torej živo priporoča.

I. resolucija: naj se vpelje v naše ljudske in srednje šole slovenski kot učni jezik in se napravi posebno pravniško sveučilišče na Slovenskem - se je potem enoglasno sprejela, in na poziv predsednika, da se sme tudi proti resoluciji oglasiti, kdor bi ne bil ž njo zadovoljen, nihče roke ne vzdigne in se tudi k besedi ne oglasi.

Ker je imel II. resolucijo zagovarjati g. dr. Sernec prevzame začasno g. dr. Zarnik predsedstvo. G. govornik je rešil svojo nalogo v jako temeljitem govoru. Taboriti so ga prav pažljivo poslušali in nad priznavajočimi klici v govor kazali, kako jasno je jelo postajati v njihovem duhu. Veselo je ljudstvo pritrjevalo, ko je govornik razvijal, da se morajo postave slovenski oznanjati, kar je država nekdaj delala a zdaj žalibog (klici: žalibog!) zopet opustila, da mora uradnik slovenski govoriti in pisati, kar se je že tudi mnogokrat obetalo, ali žalibog samo obetalo, da se uradniki obostavljajo učiti se slovenski, da pa naj torej tem bolj lastno tirjamo, da se v slovenščini izuri mlajši zarod. Sposobnih uradnikov bomo dobivali z vseučilišča Zagrebškega, ktero je cesar Franc Jožef (klici: Živio cesar Franc Jožef!) nedavno potrdil. Samo to je, da so na Hrvaškem sedaj drugačne postave, kakor pri nas. Zato se bo moralo vsekako skrbeti, da uradniki morajo znati slovenski in da tako ne sme več ostati (gromoviti klici: Res je. Ne sme, ne!). Potem se nam bodo delala tudi pisma slovenska, kajti pravica je za vse ljudi in naj se služi Slovencem v slov. jeziku. Ako se je vedno velevalo Slovencu: "daj, daj, delaj in daj" in smo tudi vse radi dali, naj se tudi nam da, kar nam gre. Govornik razlaga nadalje slabe nasledke tujega jezika, ker se često krivo piše, često kaj izpusti ali pristavi, sploh pa pravica ne gre k srcu in ostane le tuja boginja (živio klici), kaj bi nam pomagalo, ko bi bili sami angeljčki sodniki, a bi sodili npr. po grški. Tudi to ne velja, ako se trdi, da se z nemščino pride daleč po svetu. Uradna pisma niso za semenj, ampak le za dom in za osebno rabo. (Res je!). Konečno nasvetuje g. dr. Sernec sledečo resolucijo:

  • V ta namen hočemo napred sami slovenski jezik rabiti pri vsaki priložnosti za svoja dokazna pisma, za dopise in prošnje k državnim uradnijam.
  • Od visoke vlade pa tudi tirjamo rabo slovenskega in le slovenskega jezika v opravilih s Slovenci zlasti:
      Naj nam vlada ne pošilja drugih uradnikov v naše kraje, nego ki so slovenščine popolnoma zmožni že poprej v govoru in v pisanji. Naj se uredi dovoljeno vseučilišče v Zagrebu tako, da dobimo iz njega tudi za slovenske kraje sposobnih uradnikov. Naj se tedaj tudi tam učijo vse postave, ki veljajo v naših deželah. Uradnikom, ki že sedaj služijo naj se postavi obrok, do kterega se morajo popolnoma naučiti slovenščine, sicer pa naj se prestavijo. Po preteklem obroku velja za pravilo, da nobeno uradno delo za Slovence ne velja, ako ni bilo v jeziku dotične stranke, priče itd. opravljeno in zapisano. Sploh naj vlada po preteklem ob roku načelo, da morajo vlada, deželne, okrajne in občinske uradnije slovenski ravnati s Slovenci v vsakem opravilu, bodisi v vojaški službi, ali pa pri pobiranju davkov ali v drugih javnih ali osebnih pravnih zadevah.

Janko Sernec

Zbrana množica je med branjem posameznih toček kazala svojo zadovoljnost in resolucijo enoglasno sprejela.

Ko zopet predstavništvo prevzame g. dr. Sernec, dobi besedo g. dr. Zarnik in zagovarja III. resolucijo, o zedinjeni Sloveniji. Zarnik zna seči do srca priprostega ljudstva, kakor nihče. To so priznavali tudi slov. nasprotniki, kterih ni bilo malo na taborišči. Govornik je najprvo zavrnil one laži, ki jih hočejo nekteri našemu ljudstvu natvesti, da hočejo Slovenci svojim rojakom zopet nazaj spraviti tlako in desetino. Prestopivši na pomen tabora pravi, da smo bili pred tisoč leti pač še vsi Slovenci, da smo pa tekom časa v svojih šolah še svoje ime pozabili, in da se zdaj poznamo le kot Kranjce, Štajerce, itd., vsak izmed teh vleče na svojo stran, zato pa tudi ni eden ni drugi nima pravic, ki mu gredo. (klici: Res je tako!) Zakaj so Ogri dobili svoje pravice? Zato ker so vsi združeni in složni. Torej treba, da se tudi mi zedinimo. Govornik podpira svoje razlaganje z znano basnijo Vodnikovo o kranjskem in nemškem konji in s pravljico o očetu, ki je osmero posameznih palic lahko zlomil, nikakor pa ne, ko jih je zvezal vkup.

Slovenci ne tirjamo ne več ne manj ko drugi; da smo tako na kose raztrgani je sramota pa tudi velika zguba (Res je!). Govornik še enkrat opominja k združenji in slogi, ter priporoča branje slov. časopisov in omenja "Slovenski narod", kteremu je glavni namen združena Slovenija. Konečno stavi tole resolucijo: V Sevnici na taboru zbrani slovenski narod sklene, da ni nobene druge rešitve za njegovo duševno in materialno blagostanje razen te, da se zdaj v osmih deželah bivajoči razkosani udje celega slovenskega naroda, po postavnem potu v eno kronovino "Slovenijo" z enim deželnim zborom združijo. Resolucija se je z veliko navdušenostjo enoglasno potrdila.

Ko se je bilo ljudstvo zopet potihnilo, naznanja g. predsednik pozdravila, ki so se taboru poslale iz raznih slovenskih krajev. Najprvo se bere pismo g. dr. Bleiweisa, ki je osebno zadržan udeležiti se tabora. Zbrano ljudstvo je ime Bleiweisovu navdušeno pozdravilo in živio klici so šele potihnili, ko je predsednik brati začel brzojavna pozdravila, ktera so poslali slovenski študentje na Dunaji, rodoljubi iz Koroškega, in sicer iz Prevalj in iz Dravograda, dr. Costa v imenu "Matice Slovenske", ljubljanski gimnazijski študentje in slovenski rodoljubi iz Velikovca po g. dr. Pavliču.

Dr. Vošnjak potem dobi besedo. Kako koristno bi bilo zedinjenje slovencev, vidi se že samo iz tega, da se ga nasprotniki tako boje! Govornik kaže, kako se je Nemcem pod nos zakadilo, ko se je ta misel prvikrat izrekla v deželnem zboru graškem in posebno povdarja materijalne dobičke prihodnjega zedinjenja; škodo bi imeli od ločenja samo Nemci, od kterih se pa nikakor ne mislimo ločiti tudi v kupčiji itd. Dr. Vošnjak priporoča navzočim kranjskim volilcem g. dr. Zarnika, naj ga volijo v Trebnjem za poslanca in konča svoj govor s klicem: "Živeli Slovenci!" kar z njim zakliče vsa zbrana množica.

Z "živio" klici pozdravljen stopi dr. Razlag pred občinstvo. da bi zagovarjal IV. in V. resolucijo. Peto resolucijo zato, ker je bil poprej v to namenjeni g. govornik zadnji dan odstopil. Dr. Razlag najprej ometuje navadno sodbo kmečkega stanu, da sme samo kmet govoriti o kmetijstvu; kaže ako je on sam tudi kmet in gospodar, kako torej tudi on sam čuti potrebe kmečkega stanu. Vprasuje se, kaj je storiti, da se bo našim otrokom bolje godilo, nego se godi nam. Odgovarja si s stavkom, da je nevednost največje naše breme, da je treba otroke bolje izrejati, potem pa napraviti si zavodov, kjer bomo mogli izvedeti izkušnje drugih narodov in tako povzdigniti našc kmctijstvo na stopinjo, na kteri stoje drugi izobraženejši narodi. Dozdaj nimamo Slovenci prave kmetijske šole; v nemških pa se naši otroci le malo nauče in se večidel pokvarjeni in nevedni vračajo domu. Kmetu je treba bistre glave, delovne roke in poštenega srca. Zakaj bi se nam ne dala za naš denar učilnica, v kteri bi se mogli ne le učiti, kar drugi vedo o kmetijstvu, ampak v kteri bi obenem tudi delali in se v kmetijstvu dejansko vadili? (Res je, živio!) Zatorej se obrnimo do visoke vlade in deželnega zbora in izrecimo jim svoje želje: naj se osnuje gospodarska šola za sevniški, brežki, kozjanski in sosednje okraje. Pri glasovanji resolucija enoglasno obvelja.

Peta nasvetovana resolucija je zlasti okrajnega pomena; pri predmetih te vrste si je lahko mišljenje in korist ene vasi nasprotno mišljenju in dozdevni koristi sosednje vasice in navadno je težko združiti ljudi. To se je pokazalo tudi pri resoluciji, ki je imela dva mosta čez Savo, namreč pri Sevnici in pri Brežicah. Dasiravno je g. govornik Razlag svoj predmet iz teoretičnega in praktičnega stališča jako dobro rešil, in na številkah natanko dokazal, kako bi bil most v Sevnici kakor tudi v Brežicah koristen za dotične okraje, bila je kakor je bilo videti med ljudstvom sodba že poprej storjena in resolucija pri glasovanji ni obveljala.

Zakaj peta točka resolucije ni bila sprejeta? Člankar v Narodu pravi, da je bila o tem, kakor je bilo videti, "med ljudstvom sodba že poprej storjena", zato je bil predlog dr. Razlaga odklonjen pri prvem in drugem glasovanju. Dopisnik Novic pravi, da ne ve, zakaj so ta predlog odklonili. Dr. Vošnjak, govornik na sevniškem taboru, pa v svojih spominih pravi, da so gradnjo mostov odklonili zaradi denarnih razlogov. Najbrž pa je bilo tega krivo ozko gospodarsko gledanje konzervativnih tržanov, ki so menili, da je bolje obdržati na Savi brod in pristanišče ob njem, kakor pa imeti most. Ob savskem pristanišču, ki je bilo približno tam, kjer je danes savska šola, je bilo živahno trgovanje in promet. Pri Brodovskem so bili veliki konjski hlevi, kjer so vozniki "furmani" počivali in menjavali konje na poti s Štajerske na Kranjsko. Hiter prehod preko Save po mostu pa bi sevniški trg prikrajšal za ves ta živahni promet in trgovski vrvež ob brodu in savski promet bi bil s tem zapisan dokončnemu propadu.

Zavrnjena resolucija o izgradnji mostu v Sevnici pa je bila tudi posredni odgovor taborskega gibanja iz nemških in nemškutarskih vrst, ki so očitali, da nerazgledano ljudstvo na taborih slepo sprejema in glasuje za vse predloge govornikov. Dopisnik Bleiweisovih Novic je o sevniškem taboru poročal bolj skromno in ne s tolikim žarom in navdušenjem kot Slovenski narod: "Tabor na Sevnici 2. maja. Slovenski narod si more zopet se zlatimi črkami napisati svoj sijajni dan, poln navdušenosti narodne in živo pričo zrelosti našega naroda! 6000 do 7000 ljudi se je zbralo popoldne na taborišču blizu sevniškega trga, ki so peš in na vozovih privreli iz štajerskih in kranjskih ob Posavji ležečih krajev. Poseben vlak pripeljal je po železnici drage goste iz srede Slovenije, vrle Sokole s svojim starosto, iz Celja, Maribora, Ljutomera. Bili so navdušeno sprejeti na sevniškem kolodvoru. Izvrstna godba novomeška igrala je narodne melodije. Kostanjevice, iz Krškega in Brežic; tudi vrli sosedje iz Hrvaškega so navkljub Rauchovim oviram počastili sevniški tabor. Začel je tabor ljubljeni naš dr. Razlag s krepkim nagovorom in predložil "živio" klici ga radostno pozdravljajo. Govorili so še župniki Ripšl, dr. Zarnik in dr. Razlag in vse resolucije so se enoglasno in z navdušenjem sprejele, razen V. resolucije o napravi mosta čez Savo v Sevnici in Brežicah namesto sedanjih brodov. Ta resolucija ni obveljala, čeprav je bila dvakrat na glasovanje dana. Bila je velika večina zoper ta predlog, zato je tudi padel. "O zedinjeni Slovencev" nagovoril je dr. Vošnjak zbrane taborite in posebno je priporočal navzočim možem iz kranjskih okrajev, naj volijo v Trebnjem vrlega dr. Zarnika za poslanca. Dr. J. Bleiweisa je zastopal njegov sin dr. Karel Bleiweis, ki je pozdravil taborite v imenu svojega, po opravilih zadržanega očeta.

Viri:
-   Ob stoletnici slovenskega tabora v sevnici (2. V. 1869-2. V. 1969), založila Občinska konferenca SZDL Sevnica, (izšlo (najbrž)  1969) Avtor besedila: Zoran Pišl
-  130 let slovenskega tabora v Sevnici (2. 5. 1869-2. 5. 1999), založila Zveza kulturnih društev Sevnica, 1999, ponatis besedila Zorana Pišla