Nekaj zgodovine
Sprehod skozi zgodovino nam pokaže, da je bilo območje občine poseljeno že v pradavnini (najdbe v okolici Kaplje vasi). Tu so živeli Iliri in Kelti (halštatske najdbe v Boštanju). V začetku našega štetja so ti kraji prešli v posest rimskega imperija. |
|
|
O nemirnih časih preseljevanja ljudstev priča arheološko najdišče na Ajdovskem gradcu nad Vranjem iz 5. do 6. stoletja našega štetja, kjer so odkrili sledove poznoantičnega in zgodnjekrščanskega naselja. V poznem srednjem veku, se Sevnica prvič omenja 1256, ko je območje pripada salzburškim nadškofom, po kratkotrajni vladavini madžarskih kraljev pa je prešlo pod habsburško oblast, ki se je ohranila do konca prve svetovne vojne. |
Sevnici niso prizanesli niti požari niti kuga. Trg je večkrat pogorel, nazadnje leta 1854, o morijah kuge pa pričajo mnoga kužna znamenja in taborska cerkev sv. Roka nad Sevnico. |
|
|
Umetniške duše se bodo razveselile razstavne galerije krasilne umetnosti Ivana Razborška, v gradu pa so tudi zbirka Ogled avtorja Rudija Stoparja ter številne galerije za občasne razstave.
|
Spodnji grad Sevnica z letnico 1613 je najstarejša stavba na Glavnem trgu, ki je osrednji najstarejši del Sevnice skupaj z neoromansko župnijsko cerkvijo sv. Nikolaja, s cerkvijo sv. Florjana iz leta 1443 in z obnovljenim znamenjem s kipom sv. Martina iz 17. stoletja. Danes je v spodnjem gradu sedež Občine Sevnica, trg pa tudi danes v glavnem ohranja svojo prvobitnost. |
|
|
Na zaobljenih gričih se kot samotni stražarji belijo cerkve in cerkvice. Mnoge med njimi so spomeniško zaščitene in še danes poudarjajo prvobitno lepoto in nedotakljivost naravnega okolja. Tudi srednjeveška cerkev sv. Jurija na Šentjurskem hribu (376 m) pri Tržišču iz začetka 13. stoletja sodi v sam vrh naših umetnostnih spomenikov. |
Sevnica se je začela industrijsko razvijati v začetku 20. stoletja in je imela že pred prvo svetovno vojno dva obrata, tovarno kopit in parno žago. Med obema vojnama je bila Sevnica že najbolj razvit kraj v Posavju, drugo večje delavsko središče pa je bil Krmelj z rudnikom rjavega premoga. Med drugo svetovno vojno je bilo območje vključeno v Hitlerjev selitveni program, zato je to obdobje med ljudmi pustilo globoke in boleče sledi. |
|
|
Sevnica je postalo mesto leta 1952. Mesto s približno 5.000 prebivalci je industrijsko, obrtno, trgovsko, kulturno in upravno središče občine z obširnim zaledjem. Prevladuje lesnopredelovalna industrija (podjetji Kopitarna in Stilles), kovinskopredelovalna industrija (podjetji Inkos in Preis Sevnica) in kemična industrija (podjetje Tanin) in tekstilna industrija (podjetji Lisca in Inplet). Kmete, sadjarje, poljedelce in živinorejce povezuje Kmečka zadruga Sevnica, ki ima razvejeno tudi trgovsko mrežo.
|
Območje občine Sevnica je narava obdarila z dvema avtohtonima rastiščema cvetja. Nad Boštanjem se razrašča znameniti rumeni sleč (Rhododendron luteum), ali – kot pravijo domačini – Azalea, ki cveti v maju in je botanična redkost Evrope. Na Lovrencu nad Okroglicami pa je veliko rastišče encijana (Clusijev svišč), ki prav tako v maju v svojo kraljevsko modrino odene okoliške travnike.
|
|
|
Občina ima tudi svoj grb, ki se je skozi zgodovino spreminjal. Grb občine Sevnica je na modrem ščitu, naravnobarvna stilirizirana lipa na zeleni trati. Na spodnjih lipovih vejah sta navzven obrnjena poljska škrjanca, ki gledata proti deblu. Na ščitu je trilistna srebrna zidna krona. |