Leta 1962 je šest držav ustanoviteljic Evropskih skupnosti sklenilo sporazum o prvi skupni kmetijski politik (SKP) za Evropo. Ker so bili spomini na uničujočo 2. svetovno vojno in lakoto še vedno sveži, so uvedli kmetijsko politiko s skupnimi pravili za podporo kmetovanju in zagotavljanje preskrbe s hrano. SKP se je skozi leta nenehno razvijala, da bi ustrezala spreminjajočim se proračunskim in gospodarskim okoliščinam ter ustrezala razvijajočim se potrebam državljanov. Vendar so prvotni cilji politike ostali nespremenjeni: povečanje produktivnosti, stabilizacija trgov, zagotavljanje poštenega življenjskega standarda kmetom, zagotavljanje razpoložljivosti hrane in zagotavljanje, da doseže pridelana hrana potrošnike po razumnih cenah.

Vsi ti cilji Rimske pogodbe, ki je bila podpisana med ustanovnimi članicami EU že leta 1957, še vedno služijo prevladujočemu namenu – varnosti preskrbe s hrano v Evropi. Pomen naše prehranske varnosti se je okrepil v času koronske pandemije, še bolj pa v času te krute vojne, ki jo je v Evropi sprožila ruska agresija na Ukrajino. To obdobje je zlasti pokazalo, da je prehranska varnost enako strateškega pomena, kot obrambna in energetska varnost, kar je bilo podkrepljeno tudi v najnovejših sklepih Sveta Evrope.

Prehransko varnost dolgujemo predvsem našim kmetom, tistim, ki obdelujejo zemljo in redijo živali, ter delavcem v celotnem prehranskem sistemu. Danes si je težko predstavljati, kakšno bi bilo evropsko kmetijstvo brez skupne kmetijske politike. V času, ko je začela delovati SKP, ko so kmetje v zahodni Evropi prejemali neposredna plačila in druge oblike podpore, so se kmetje v vzhodni Evropi soočali s precej drugačno realnostjo. Prisiljeni so bili delati za kolhoze, in  del svojega pridelka brezplačno izročiti državi v okviru obvezne oddaje. Ta zgodovinska izkušnja še danes povzroča vidne razlike v razvoju kmetijstva in podeželja v različnih delih Evrope.

Skupna kmetijska politika pa je tudi ena bistvenih prednosti Evropske unije v primerjavi z drugimi deli sveta, saj prav ta zagotavlja EU prek njenih mehanizmov visoko kakovost hrane ter varovanje okolja hkrati. Evropski potrošniki zato uživajo živila najvišje kakovosti na svetu, ki so izjemno cenjena tudi na tujih trgih, saj so članice EU največje izvoznice živil z najvišjo dodano vrednostjo. Ob vsem tem pa ne pozabljajo, da kmetijstvo ni industrija, zemlja ni tovarna, živali niso stroji in se skozi desetletja prilagajajo novim zahtevam na področju trajnostne pridelave, dobrega počutja živali in podnebnih sprememb.

Vsebine v okviru projekta Skupna kmetijska politika – trajnostno prijazna (SKPTP) pripravlja Kmečki glas. Projekt SKPTP si prizadeva za ozaveščanje vseh državljanov o ukrepih, ki jih prinaša Skupna kmetijska politika (SKP), predvsem na področju trajnostnega kmetijstva. Ti ukrepi vključujejo doseganje okoljskih ciljev s spodbujanjem ekonomičnosti in konkurenčnosti slovenskega kmetijstva ter ozaveščanje mestnega prebivalstva o strategiji »od vil do vilic«. Zahvaljujoč skupni kmetijski politiki se je odnos pridelovalcev in rejcev do trajnostnega kmetijstva v zadnjem obdobju izboljšal. Poleg tega se trajnostna naravnanost vse bolj uveljavlja tudi v vsakdanjem življenju potrošnikov.