Odločitev v EU, zakaj kmetje prejemajo neposredna plačila, ki jih pozna večina prebivalstva kot subvencije, je bila sprejeta že na začetku izvajanja kmetijske politike leta 1962. Glavni cilj v obdobju obnove po 2. svetovni vojni, ko je bilo lačno tudi evropsko prebivalstvo, je bila pridelava dovolj hrane po dostopnih cenah za vse prebivalstvo, ki se je preseljevalo v mesta in zaposlovalo v industriji. Drugi cilj je bil zagotavljanje dovolj visokih dohodkov kmetom. Razliko med realno pridelovalno ceno in tisto za prebivalstvo so kmetje začeli prejemati prek davkoplačevalskega denarja v obliki subvencij. 

Brez subvencioniranja bi bila hrana na trgu za povprečni evropski žep tudi danes znatno dražja. Prav zaradi te izjemno pomembne naloge – zagotavljanja dostopne in varne hrane za vse prebivalstvo EU – predstavlja kmetijski proračun tretjino vseh sredstev proračuna članic. Za obdobje od leta 2023 do 2027 je namenjeno kmetijstvu kar 386 milijard in 602 milijona evrov.

V sklop podpor kmetijstvu spadajo tudi sredstva za obvladovanje tržnih kriz, povečanje ponudbe ter za razvoj podeželja.

Kmetje so na drugi strani dobili prek številnih reform in paketov kmetijske politike poleg spodbud tudi obveze za varovanje okolja prek praks trajnostnega kmetovanja Tako skrbijo za biotsko pestrost, varno hrano in številne okoljsko-socialne storitve za širšo družbo.

Kmetje prejmejo sredstva iz tega proračuna v različnih oblikah: kot neposredna plačila na površino (na hektar ali žival) ter z izvajanjem obveznih ali prostovoljnih dobrih praks za varovanje okolja. Del nepovratnih sredstev lahko prejmejo na razpisih za naložbe na kmetijah in razvoj podeželja. V zadnjem obdobju evropska kmetijska politika v obliki nepovratnih sredstev ob prevzemu kmetije oz. višjim deležem sredstev na razpisih spodbuja zlasti mlade kmete.

Vsebine v okviru projekta Skupna kmetijska politika – trajnostno prijazna (SKPTP) pripravlja Kmečki glas. Projekt SKPTP si prizadeva za ozaveščanje vseh državljanov o ukrepih, ki jih prinaša Skupna kmetijska politika (SKP), predvsem na področju trajnostnega kmetijstva. Ti ukrepi vključujejo doseganje okoljskih ciljev s spodbujanjem ekonomičnosti in konkurenčnosti slovenskega kmetijstva ter ozaveščanje mestnega prebivalstva o strategiji »od vil do vilic«. Zahvaljujoč skupni kmetijski politiki se je odnos pridelovalcev in rejcev do trajnostnega kmetijstva v zadnjem obdobju izboljšal. Poleg tega se trajnostna naravnanost vse bolj uveljavlja tudi v vsakdanjem življenju potrošnikov.