Cilj politike EU „od vil do vilic“ je bolj zdrava in trajnostna prehrana. Smernice zdravega prehranjevanja pa vključujejo 3 do 5 obrokov dnevno, med katerimi ne sme manjkati zelenjava. Za pripravo jesensko zimskih solat ali tudi drugih jedi so zelo priljubljeni radiči, ki imajo ne le prijeten, intenziven okus ter so dekorativne rdeče, bele in zelene barve, pač pa so tudi koristni za zdravje.  

Za radič je značilna posebna grenkoba, ki jo sicer lahko omilimo ali pa celo odpravimo s polurnim namakanjem v mlačni vodi, s sekljanjem in kuhanjem. V Sloveniji imamo tudi avtohtone sorte radiča. Prva sorta je monivip, ki oblikuje velike okrogle glavice, zelene barve. Je prezimna sorta radiča in ga lahko nabiramo jeseni in spomladi. Ni primerna za siljenje.

Z vsemi podobnimi lastnostmi je druga sorta anivip. Najbolj iskana in čedalje bolj tudi v svetu priznana je sorta solkanski ali goriški radič. Je domača – avtohtona sorta, ki naj bi najbolje uspevala ravno v okolici Solkana. Posebna mikroklima, ki ji botruje Soča, pripomore, da ima radič glavico, ki po obliki spominja na vrtnico. Solkanski radič je poseben tudi za to, ker je namenjen za tako imenovano siljenje radiča, to je poseben postopek njegove priprave, ki je dolgotrajen.

Radič za siljenje je treba sejati konec junija (za siljenje so tako primerne tudi sorte verona, treviški in castelfranco). V oktobru oziroma novembru se radič izkoplje, obreže majhne stranske koreninice in obreže liste do srčka. Tako obrezano rastlinico postavimo za 6 do 10 tednov v temen in topel prostor. Nekdaj so radič silili v hlevih, kjer je bilo hkrati vlažno in toplo, danes ga silimo v kleteh, nekateri celo v kurilnicah.

Idealna temperatura za siljenje je od 10 do 15 stopinj Celzija. Korene lahko posadimo tudi v pesek, žagovino ali vlažno zemljo v posodo ali zabojčke. Za siljenje je treba zagotoviti tudi popolno temo, da bodo listi radiča, ki bodo pognali iz srčka rastline, krhki in nežni. Siljen radič že od nekdaj ponujajo predvsem goriški pridelovalci in na območju okrog Ljubljane.

Poleg omenjenih so med znanimi radiči solatniki še tržaški in goriški solatnik, medtem ko se je v ostalih regijah Slovenije bolj razširila pridelava glavnatega radiča in radiča, ki ga imenujemo štrucar ali sladkorni radič.

Grenak okus radiča je posledica vsebnosti saharida intibina. Radič vsebuje različne polifenole, ki delujejo preventivno proti nastanku srčno-žilnih bolezni in rakastih obolenj. Je vir prehranske vlaknine in provitamina A, ki je pomemben za vid. Radičevi listi vsebujejo še karotin, vitamin C, B1, B2, kalcij, železo, kalij, fosfor in magnezij. Strokovnjaki ga zelo priporočajo v prehrani, še posebej diabetikom, saj znižuje delež sladkorja v krvi.

Vsebine v okviru projekta Skupna kmetijska politika – trajnostno prijazna (SKPTP) pripravlja Kmečki glas. Projekt SKPTP si prizadeva za ozaveščanje vseh državljanov o ukrepih, ki jih prinaša Skupna kmetijska politika (SKP), predvsem na področju trajnostnega kmetijstva. Ti ukrepi vključujejo doseganje okoljskih ciljev s spodbujanjem ekonomičnosti in konkurenčnosti slovenskega kmetijstva ter ozaveščanje mestnega prebivalstva o strategiji »od vil do vilic«. Zahvaljujoč skupni kmetijski politiki se je odnos pridelovalcev in rejcev do trajnostnega kmetijstva v zadnjem obdobju izboljšal. Poleg tega se trajnostna naravnanost vse bolj uveljavlja tudi v vsakdanjem življenju potrošnikov.